POGOVOR Z ZARJO VRŠIČ
V sredo, 10. 12. 2025, smo se udeležili dogodka, kjer smo v predavalnici Gimnazije Vič imeli pogovor s pisateljico in prevajalko Zarjo Vršič. Tega dogodka smo se udeležili dijaki, ki smo v Erasmus+ skupinah Knjiga brez platnic in Zgodbarjenje.
Pred predavalnico smo se zbrali po koncu pouka. Ko smo vstopili, smo bili sprejeti s kavo, čajem, rogljički ter mandarinami, s katerimi smo si lahko sami postregli. Pogovor se je začel s tem, da so nam pisateljico predstavili in dva dijaka sta prisedla k njej. Ta dva dijaka sta bila tam, da ji postavljata vprašanja, vendar so jih lahko postavljali tudi drugi.
Najprej smo začeli pogovor o njeni zbirki kratkih zgodb Kozjeglavka. Zarja Vršič nam je povedala, da celotna zbirka in zgodbe med seboj nimajo rdeče niti. Zaradi tega je imela kasneje veliko težav z izborom naslova in slike za na naslovnico. Na koncu se je odločila za Kozjeglavka, saj je celotna zbirka sestavljena iz motivov, stvari, ki so ji blizu, ter motivov in spominov iz otroštva. Vse njene zgodbe so bolj odprte in prepuščene nam, da si razložimo, kaj se je zgodilo. Priznala nam je, da je bila v časovni stiski za nekatere od njenih zgodb. Nekatere, ki jih je napisala, so ji bile zelo všeč, četudi ni rabila veliko časa zanje, medtem ko z nekaterimi še zdaj ni popolnoma zadovoljna. Preden smo se udeležili dogodka, smo si vsi prebrali nekaj zgodb iz te zbirke, da smo vedeli, o čem govorijo in da smo lahko tudi sami postavljali vprašanja.
Začeli smo s kratko zgodbo z naslovom Preobrazba. Ta zgodba govori o ženski, ki se, medtem ko je s svojim fantom, saksofonistom, spreminja v saksofon. Pisateljica je povedala, da ko je pisala te zgodbe, se je igrala z nadrealizmom in se ji je zdela zanimiva ideja za eno od njenih zgodb. Ta zgodba nas je vse bolj pritegnila, prav zaradi te drugačnosti. Povedala nam je, da, ko je razmišljala o sliki za naslovnico, je prišla na dan ideja, da bi dala sliko saksofona, a je to idejo ovrgla, saj ni želela, da se slika navezuje samo na eno zgodbo. Tako je na koncu prišla do slike otroka na travniku, ki povzema to otroško, igrivo vsebino. Nato smo na kratko omenili zgodbo Voluhar. Govori o starem paru, ki imata na vrtu voluharja, ki ga poskušata ujeti. Zraven tudi malo izvemo o njunem življenju, a ne preveč podrobno. Navdih za to zgodbo je dobila iz njenega otroštva, ko je opazovala svojo babico, kako lovi voluharja. Ugotovili smo, da je ta tema vsem skupna in da poznamo vsaj 10 načinov, kako ujeti voluharja. Neskončna belina je zgodba, ki nam je pustila veliko vprašanj in še več možnih interpretacij, kaj se je zgodilo. Govori o deklici, ki rada pleše, a nima leve noge. Nekega snežnega dne pa kar izgine, brez svojega vozička. Zarja Vršič nam je povedala, da za to zgodbo ni imela fiksne ideje in da je želela pustiti bralcem odprto, da si sami interpretiramo. Nekaj zanimivega je, da je to zgodbo napisala v 1. osebi množine, kar vidimo zelo redko in je zato nekoliko nenavadno za branje. Zadnja izmed omenjenih zgodb pa je Brazgotina. Govori o dvojčkih in o profesorju za matematiko, ki je imel brazgotino na glavi, ampak ko so ga dijaki vprašali, kako jo je dobil, se je zlagal. Zgodba nam ne pove, zakaj je to storil. Pisateljica se je pri pisanju te zgodbe zelo zabavala. Ko je pisala o profesorju, je imela v mislih svojega profesorja za matematiko iz devetega razreda, a ta profesor ni imel brazgotine na glavi. Zelo ji je všeč otroški način razmišljanja in s to zgodbo je želela narediti mešanico resnega in zabavnega. Ko smo jo vprašali, kaj se je zgodilo s profesorjem v zgodbi, nam je povedala, da je to prepuščeno naši interpretaciji.
Seveda smo se dotaknili tudi njenega življenja. Zarja Vršič je že od malega rada pisala. Zaposlena je na Filozofski fakulteti, a dela tudi kot prevajalka (zna govoriti slovensko, angleško, francosko in arabsko). Povedala nam je, da pri prevajanju ji je velik izziv prevajati prozna besedila iz arabščine, ampak da so založbe bolj zainteresirane za manj zastopane literature. Zaupala nam je, da se želi profesionalno ukvarjati s pisanjem, če ji bo to v prihodnosti prineslo dovolj prihodka. Veliko bere - večinoma v slovenščini, a tudi v drugih jezikih. Njen najljubši jezik je slovenščina in meni, da je pomembno, da beremo v slovenščini. Ko smo jo vprašali, kdo je njen najljubši avtor, nam je povedala, da je že dvakrat prebrala Katedralo od Raymonda Carverja. Kar pa je zanimivo o tej pisateljici, je, da jo smrt privlači oz. fascinira. Meni, da je to zato, ker ni nikoli imela izkušnje globokega žalovanja, ker ji nikoli ni kdo umrl.
Dogodek je bil nasploh zelo sproščen in poln dobre volje. Z lahkoto si vprašal, kaj te je zanimalo, in smo se celo malo pohecali. S tem dogodkom smo veliko izvedeli o svetu pisatelja in njegovem načinu razmišljanja, in mislim, da govorim v imenu vseh, ko rečem, da bi z veseljem to kdaj ponovili.